Obrazne maske so vrsta kozmetike, ki se uporablja že od antičnih časov. Že v dobi piramid v starem Egiptu so ljudje vedeli, kako uporabiti naravne sestavine, kot so zemlja, vulkanski pepel in morsko blato, za nanašanje na obraz ali telo za zdravljenje kožnih bolezni. Kasneje so razvili prakso mešanja lanolina z različnimi snovmi, kot so med, rastlinski cvetovi, jajca, groba moka in celi fižol, da bi oblikovali pasto, ki so jo nato nanašali na obraz v lepotne namene ali za zdravljenje kožnih bolezni.
Egipčani so to tehniko prenesli v Grčijo, nato v Rim in končno po vsej Evropi. V 8. in 9. stoletju se je razvoj civilizacije premaknil na Bližnji vzhod, kar je prispevalo k evropski renesansi. V času renesanse sta kozmetična kemija in industrija dišav, ki sta bili del medicinskega področja, doživeli pomemben razvoj. V 17. in 18. stoletju so večino kozmetičnih izdelkov izdelovali v družinskih delavnicah. Šele v 19. in 20. stoletju je prišlo do pomembne spremembe, ki je postopoma vodila do oblikovanja kozmetične industrije.
Obrazne maske so postale priljubljene na Kitajskem v času dinastije Tang, zlasti med aristokratskimi ženskami. Zgodovinski zapisi kažejo, da je Yang Guifei uporabljal kremo, imenovano "krema iz rdečega žada", narejeno predvsem iz svežih mandljev, kalomela in smukca, dopolnjeno z borneolom in mošusom ter pripravljeno z jajčnim beljakom.
V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je razvoj obraznih mask postopoma preusmeril od zanašanja na naravne sestavine k znanstvenim procesom. Trenutno potrošniki zahtevajo izdelke z jasno opredeljeno učinkovitostjo in znanstveno podporo.